Brezplačno osnovno šolanje naših otrok

 Pozdravljeni predstavniki staršev, vodstvo OŠ Škofljica, predstavnika občine,

 v teh dneh me dogodki v šoli prav vzpodbujajo k razmišljanju o brezplačnem osnovnem šolanju naših otrok. In zdi se mi smiselno in na mestu, da tudi vodstvo šole v bodoče morda razmišlja v smeri, ki bo za starše pomenila manj nepredvidenih stroškov.

 Naj obrazložim moje pomisleke:

V teh dneh se v šolah izvaja NPZ – nacionalno preverjanje znanja. Razumljivo je, da je to za šolo posebno težavno obdobje, ko mora na eni strani zagotoviti mir in učitelje za nadzor razredom, ki pišejo NPZ, in na drugi strani organizirati aktivnosti za ostale razrede, ki morajo v teh dneh opravljati druge oblike pouka izven šole. Vendar pa se zadeve vedno in povsod začnejo in končajo pri denarju. Starši smo dobesedno postavljeni pred dejstvo, da nas otroci samo še obveščajo, kam gredo v naslednjih dneh oz. to lahko preberemo na spletni strani šole.

 Primer 7. C razreda:

 

Dan Kraj Način prevoza Ostali stroški
4.5.2012 Tivoli Ljubljana Organiziran prevoz Ogled muzejev
8.5.2012 Ptuj Organiziran prevoz Ogledi
10.5.2012 BIT center Ljubljana Organiziran prevoz Plačilo vadbe

 

 Vse to so stroški, ki avtomatično in neplanirano bremenijo družinski proračun in pri tem ni več pomembno ali to družina zmore ali ne. Koliko bodo znašali tovrstni stroški za posameznega otroka, starši žal ne vemo. Pri tem se človek vpraša, kako v družinah, kjer imajo dva, tri ali celo več šoloobveznih otrok in bodo vsi ti otroci prejeli mesečne položnice. Res je, da šola pomaga socialno ogroženim otrokom, da se lahko udeležijo vseh aktivnosti, ki jih organizira šola. In prav je tako. Vendar bodimo pošteni in si priznajmo, da je vedno več takšnih, ki niso še na robu preživetja, da bi se lahko uvrstili v take in drugačne cenzuse za morebitno finančno pomoč. Številne družine le s težavo iz meseca v mesec poravnavajo obveznosti in poskušajo preživeti spet nov mesec.

[blockquote]Ob prebiranju mojih zapisanih besed si marsikdo izmed vas misli svoje in me na glas ali v mislih nekam pošilja, ker ve, da je prevoz otrok od vrat do vrat najbolj preprost in »najmanj nevaren« za naše otroke.[/blockquote]

Na eni strani je prav, da šola otrokom omogoči oglede in ekskurzije, ki jih morda drugače ne bi nikoli videli. Vendar bi bilo tudi prav, da se starše seznani z okvirnimi cenami določenih aktivnosti, ki jih organizira šola. Vsaka aktivnost je v naprej planirana, zanjo pa je narejena okvirna kalkulacija. Tudi glede delitve in poravnave stroškov za sodelujoče učence, kot tudi nepravočasno opravičene učence, je bila dogovorjena in sprejeta odločitev na svetu staršev. Tako je morda prav, da se pri obvestilu na spletni strani napiše tudi okvirni strošek posamezne aktivnosti, ki bo na koncu bremenil položnico otroka.

 Dolgo se že vrtim v osnovnošolskih klopeh, saj imam poleg hčerke, ki je trenutno v 7. razredu, tudi dva odrasla sinova (21 in 25 let). Tako imam brez svojega osnovnošolskega šolanja za seboj že 18 zaporednih let osnovne šole in prav dobro se še spominjam, kako so se zadeve odvijale v različnih obdobjih.

 Druga zadeva, kjer pa šola lahko naredi korak k cenejši »brezplačni« šoli pa je, da se čim več stvari organizira v okolici šole ali z javnimi prevoznimi sredstvi. Šola ima idealno priložnost, da izkoristi lokacijo končne postaje LPP avtobusa številka 3B in tako za aktivnosti, ki jih organizira, uporabi redne linije avtobusa. Na ta način bo šola dala otrokom dvojno sporočilo: razmišljati, kako biti cenejši in otrokom približati navade uporabe javnih prevoznih sredstev. Ob prebiranju mojih zapisanih besed si marsikdo izmed vas misli svoje in me na glas ali v mislih nekam pošilja, ker ve, da je prevoz otrok od vrat do vrat najbolj preprost in »najmanj nevaren« za naše otroke. Prav pa je, da se vprašamo kakšna sporočila posredujemo svojim otrokom, da bodo odrasli v odgovorne in samostojne osebe. Na zadnjem svetu staršev, kjer žal nisem bila prisotna do konca sestanka, so mi dala kar precej misliti določena vprašanja, razmišljanja in pripombe prisotnih.

Govora je bilo o dragih najemninah dvoran v lastni občini in za občane te občine, o prepovedih določenih voženj, o obvoznici, o dodatnih »ležečih policajih«in podobnih ukrepih, ki pomenijo nedostopnost, prepoved, …

Drage dvorane v lastni občini za občane pomenijo nedostopnost oz. dostopnost rekreacije in športa le tistim, ki imajo denar in lahko plačajo. Na drugi strani pa omejitve in ovire dajo zelo lepo popotnico našim otrokom, saj je to za njih krasno sporočilo:

»DELAJ VSE KAR TI NE PREPOVEDO. KO JIM BO DOVOLJ, BODO POSTAVILI OVIRO.«

 Mi smo tisti, ki dnevno vozimo po naših cestah in mi smo tisti, ki ne spoštujemo omejitev in prometnih predpisov. In prav mi smo spet tisti, ki si želimo, da nam drugi prepovejo in preprečijo, da bi kršili določene predpisane norme. Ko se peljemo v avtu in imamo zraven tudi otroka, veselo vozimo tako kot nam je najljubše v danem trenutku. A, ko se znajdemo kot ogroženi pešci, kar so dnevno tudi naši otroci, potem vidimo kaj bi morali prepovedati drugim. Kdo so vsi ti drugi ljudje, kje so, kje živijo. Okolica šole in druge nevarne poti v občini so nevarne, ker smo nevarni sami sebi. Pijava Gorica je samo eden od takih primerov. Tam starši trepetajo, kako bodo njihovi otroci prečkali cesto, da ne rečem prišli na drugo stran vasi. Mi vozniki pa gledamo le na to, kako bomo kar najlažje prevozili nadležen hud klanec in imeli dovolj plina, da bo vožnja tekoča. Kaj bi človek vozil na tej lokaciji po omejitvah 50 km/h, če bo pa potem težava z vožnjo še večja, ko se klanec vzpenja in naš avto izgubi na hitrosti. Če pa bi vprašali krajane, bi gotovo želeli hitrostno oviro, ki bi pomenila težavo tudi njim.

 Tudi obvoznica nas ne bo rešila, ker preprosto ne želimo sprevideti dejstva, da mesto kot je Ljubljana, ne more vsrkati vase dnevno na tisoče avtomobilov. V avtu se v večini primerov vozi le eden. Denar namenjen obvoznici, bi veliko več pomenil, če bi bil namenjen posodobitvi in razširitvi, glede dostopnosti, javnih prevoznih sredstev. Podaljšanje proge 3B na ustrezno lokacijo, kjer bo omogočeno parkiranje in enotne cene vozovnic. Tudi ceste, ki bi zbližale naše kraje in vasi bi prinesle veliko več. Primer: Smrjene – Gradišče, ki kljub temu, da se kraja držita drug drugega, med seboj nista dostopna niti s kolesom, če seveda ne gre za gorsko kolo. Veliko več bi pomenili dodatni pločniki in ustrezne kolesarske steze, kar bi vse skupaj kazalo na to, da živijo tukaj med nami tudi pešci in kolesarji in ne nazadnje tudi invalidi. Invalidi so še posebna, premalo obravnavana kategorija občanov, ki nima npr. nobene možnosti, da se z električnim invalidskim vozičkom – skuterjem morda pripelje sam iz Smrjen do Škofljice. Pločnikov ni, kjer pa so, so le-ti tako ozki, da je še za otroški voziček dostikrat premalo. Ali drug primer: Nekdo, ki pride k svojcu v Center Dolfke Boštjančič, Dom Škofljica in želi z njim na sprehod do Škofljice, mu je to po vseh prometnih pravilih onemogočeno. Kajti iz Doma Škofljica, ki je na gozdni jasi na desni strani ceste proti Kočevju, ni mogoče brez prekrška priti na drugo stran ceste do Glinka, kjer je manj prometa, ker za prečkanje Kočevske ceste ni označenega prehoda za pešce. Tudi, če se odločijo za dostop po stari Kočevki do križišča pri šoli, je zgodba enaka, ker tudi tam ni prehoda za pešce. Kot tudi na večini avtobusnih postaj, kjer morajo ljudje prečkati cesto. Ti primeri naj bodo le kot ponazorilo tega, da nas v naši okolici čaka še veliko dela in drugačnega razmišljanja, da bomo bivanje naredili prijetnejše in znosnejše za različne vrste ljudi in različne udeležence v prometu.

 Za marsikoga izmed vas razmišljam bogokletno, a kljub temu so vse to sporočila, ki jih s svojimi dejanji dajemo svojim otrokom. Pri tem pa za otrokove vzpone pripisujemo zasluge sebi, za njihove padce pa je kriva šola in družba. Družba pa so bitja iz vesolja in nikakor ne mi, naši sosedje, znanci, prijatelji. Imamo dvojna merila, ki jih želimo prikrojiti vedno na lastno kožo in pri tem ne upoštevati drugih okoli nas.

 Tako naj se ponovno vrnem k moji prvotni temi, cenejši osnovni šoli. Vsi skupaj imamo še veliko dela, da spremenimo svoja razmišljanja in navade ter se morda obrnemo tudi okoli sebe. Tudi v lastni občini bi našim otrokom lahko organizirali marsikatero aktivnost, ki bi bila koristna tako za nas starše, otroke in tudi občino kot tako. Tudi javni prevoz je ena izmed tem, ki bi jo bilo potrebno kar najhitreje urediti za osnovnošolce. Pred tem pa seveda NUJNO poskrbeti za pločnike in ustrezno prometno signalizacijo. Naj ne bo vrednota le denar, ki je sveta vladar. Naj bo spoštovanje drug drugega in pomoč drugemu vrednota, da bodo otroci znali ceniti vse kar imajo in bodo koristni tudi za našo družbo.

 Razmišljali smo o tem, kako pomagati napolniti sredstva za šolski sklad in uresničili smo želje. Vsi skupaj, starši, učitelji in občina sedaj razmislimo o tem, kako koristno izkoristiti to množico 850 otrok, ki pomenijo toliko brihtnih glavic, zares norih idej, ki so vse koristne, če jih združimo v celoto. Skupaj lahko naredimo naše sobivanje prijetnejše, cenejše in morda se lahko celo ponovno zbližamo. Da ne bomo na eni strani le davčna številka, ki polni občinski proračun in na drugi strani občan, ki »izkorišča« vedno premalo polno občinsko blagajno, za šolo pa starši, ki s težavo plačujemo položnice.

 Pomladni pozdrav,

 Mojca Brkinjač

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja