Čemšeniška grajska pot

[info]
Pri postavitvi in trasiranju poti je sodelovalo kar nekaj društev in posameznikov. Vodja projekta je bil Bojan Božič, ki je s Francijem Mačerolom in mag. Iztokom Petričem pot tudi dejansko “postavil”. Slednji je z Natašo Kovačič še oblikoval tekste in pripravil materijal za publikacijo, ki ga je lektorirala mag. Nataša Spreitzer.

Pri sami montaži oznak so poleg omenjenih sodelovali še Tadej Pugelj (DPM Lavrica in taborniki Lavrica), Jože Sebanec (predsednik KS Lavrica in DU Lavrica) in Marko Jakopin (MTB Lavrica), za materijalno podporo pa je poskrbel Ivek d.o.o.

Posebna zahvala gre izdelovalcu označb, g. Marjanu Platovšku, ki je s svojo strokovnostjo in dejansko prisotnostjo odgovornim vseskozi stal ob strani. Bojan Božič je celotno pot tudi GPS označil (koordinate so zapisane na večini tabel), kartografski opis pa si je mogoče ogledati na http://ridewithgps.com/trips/359429 .
[/info]

Čemšeniška grajska pot po zaledju Lavrice

Pisani kraj veselja in radosti
(Valvasor)

Z dolžino 12 km in pravšnjo razgibanostjo ter zanimivim zlitjem preteklosti in sedanjosti je Čemšeniška grajska pot po zaledju Lavrice primerna tako za rekreativce kot nedeljske izletnike, ki se želijo poleg rekreacije tudi podučiti. Pot je krožna, primerna tudi za gorske kolesarje.

Osnovni podatki

Dostop: Z avtom: v smeri iz Ljubljane po Dolenjski cesti, na Lavrici zavijete levo pri smerokazu Sela; po 100 m je na levi strani parkirišče; s parkirišča se odpravite nazaj proti Dolenjski cesti; na levi strani je odcep za Šeparjevo pot in kozolček, kjer vas pozdravi prva informativna tabla.

Z avtobusom: 3 B linija Ljubljanskega potniškega prometa; izstopite na postaji Lavrica; prečkate Dolenjsko cesto in zavijete v Jagrovo ulico, kjer vas pozdravi kozolček s prvo informativno tablo in vas usmeri desno na Šeparjevo pot. Dostop je možen tudi z medkrajevnim avtobusom Ljubljana–Grosuplje.

Dolžina poti: 12,1 km oziroma 3–4 ure zmerne hoje.

Zahtevnost: Pot ni zahtevna, je pa razgibana, večinoma po gozdu, delno po asfaltu in makadamu; priporočamo pohodno obutev, palice.

Karta: Pot je sicer dobro označena tako z informativni tablami kot markacijami, v pomoč pa vam je lahko Turistična karta Občine Škofljica.

Tradicionalni vodeni pohod: vsako leto na prvo soboto v oktobru, prvič leta 2012.

Potek Čemšeniške grajske poti

Opis poti: Krožna Čemšeniška grajska pot obkroži naselje Lavrica (3000 prebivalcev) po njenem hribovitem zaledju. Pot se najprej vzpne na Šeparjev hrib, s katerega se nam ponudi razgled po Lavrici in Ljubljanskem barju. Nato se nadaljuje skozi gozd in nas po skorajda ravnem slemenu pripelje v zaselek Lisičje, ob vznožju katerega stoji istoimenski lovski dvorec. Od tam se pot spusti do največjega avtocestnega useka v Sloveniji, prečka avtocesto in se začne postopno vzpenjati proti Molniku (582 m), ki je bil naseljen že v 13. stol. pr. Kr. Z Molnika se nato pot mimo »grmade« spusti do »prelaza« med Podmolnikom in Selami, ki ga zaznamuje opuščen kamnolom, doseže asfaltno cesto, katera se mimo spomenika NOB vzpne proti Orlam. Približno sredi vasi pot zavije skrajno levo proti zaselku Hrastarija, kjer pri ranču zopet zavije desno v gozd proti Erženu, od tam pa se strmo spusti mimo nekdanje Srednje vasi na Lavrico do Dolenjske ceste, kjer stoji Ogrinova (nekdaj Lenčetova) hiša. Pot nato poteka ob Dolenjski cesti mimo osnovne šole in gasilskega doma proti izhodišču na Jagrovi ulici, kjer je živel Karel Pirman.

Zgodovina

Pohodnik se bo zagotovo najprej vprašal, zakaj ime čemšeniška grajska pot, če pa le ta obhodi Lavrico? Ime poti je tesno povezano z zgodovino naselja. Nekoč so sedanjo Lavrico sestavljali štirje zaselki oziroma vasi: Sela, Srednja vas in Daljna vas, na drugi strani Dolenjske ceste, tako rekoč na Barju, pa še zaselek Babna Gorica. Vse navedene vasi so bile skupaj z delom Orel v srednjem veku povezane v župo (naselbino) z imenom Čemšenik, ki je bila prvič omenjena leta 1330 v listini češkega kralja in koroškega vojvode Henrika IV. Koroškega. V njej je Henrik IV. poleg mlina na Gradaščici ljubljanskemu notarju Leonardu podaril tudi desetino, ki je prihajala iz župe Čemšenik. Ime je verjetno izšlo iz rastline čremsa (Prunus padus), ki je nekoč obilno uspevala v vlažni dolini potoka Grivke.

Odlomek iz listine češkega kralja Henrika IV. Koroškega z dne 29. septembra 1330, v kateri je ohranjen najstarejši znani zapis o srednjeveški župi Čemšenik (Czremssenich).

Po vicedomskem urbarju iz leta 1496 je bilo v župi sedem celih hub (kmetij) in pet polovičnih. Župan, ki je posedoval dve polovični hubi, se je imenoval Štefan. Prve podrobnejše podatke o navedenih vaseh izvemo iz Novoreformiranega popisa desetine iz leta 1571, ki ga je dal napraviti nadvojvoda Karel. Tega leta so bile v Daljni vasi (Dorf Subsenitschach) tri hube, v Srednji vasi (V sredui uas) štiri, na Selih (Dorf na sollich) pet in v Babni Gorici (Dorf Wabena Goriza) ena huba. Na Orlah (Dorf Orlee) se je nahajal dvor (hof) – verjetno je šlo za t.i. lovsko hubo – ter pet hub. V 16. stoletju je bilo torej na območju današnje Lavrice in Orel 18 hub, na katerih je predvidoma živelo med 150 in 200 ljudi.

Naselitev predstavljenih krajev je verjetno potekala v okviru srednjeveške kolonizacije v 2. polovici 12. stoletja. Takrat so namreč Spanheimi (pomembna fevdalna rodbina), ki so imeli sedež na ljubljanskem gradu, intenzivno naseljevali prazna območja. Naselitveni val je po vsej verjetnosti prišel z Gorenjske preko Sadinje vasi in Podmolnika na drugo stran hribovja. Najprej je bilo verjetno poseljeno sedlo, kjer je nastal zametek vasi Sela, nato Srednja vas in nazadnje Daljna vas. Da gre za postopno odmikanje od matičnega kraja, ki je bil v Sadinji vasi (iz besede sodin – sodnik), kažejo tudi imena krajev. Zanimivo je tudi to, da sta Srednja in Daljna vas edina kraja v današnji Občini Škofljica, ki imata pridevek vas. Le-ta je bil namreč značilen za naselja, ki so nastajala med kolonizacijo v 12. stoletju.

Tekom naslednjih nekaj stoletij so se navedene vasi postopno povečevale. Večji dotok prebivalcev je prineslo izsuševanje Ljubljanskega barja v času cesarice Marije Terezije (vladala od 1740 do 1780) in zlasti izgradnja Južne železnice Dunaj–Trst oziroma njenega kraka proti Kočevju. Vlak je mimo Lavrice prvič zapeljal 24. julija 1893. V 2. pol. 18. stol. se je v Daljno vas priselila družina Lenče. Za časa gospodarja Andreja je bila ob glavni cesti Ljubljana–Novo mesto zgrajena mogočna hiša z gostilno, ki so jo redno obiskovali zlasti ljubljanski meščani pa tudi mnogi popotniki, ki so prihajali z Dolenjske. Gostilna je bila tudi nekakšno zbirališče inteligence. Zaradi velikega ugleda se je domačije prijelo ime Gospodec.

Pogled na Lenčetovo hišo in gostilniški vrt ob koncu 19. stoletja.

Leta 1912 je bilo posestvo prodano Ivanu Ogrinu (1875–1951), ki se je po desetletju dela v Braziliji vrnil domov z obilnim premoženjem in ga vložil v obubožano Lenčetovo posestvo. Nadaljeval je z gostinstvom in uspešno trgovino z vinom. Vključil se je v življenje kraja in njegov razvoj dodobra zaznamoval z gradnjo dvorazredne osnovne šole, gasilskega doma in športno-kulturnega doma. Med letoma 1936 in 1942 je bil tudi župan Občine Rudnik, kamor je Lavrica spadala z upravnega vidika. Dne 23. marca leta 1939 je Lavrica kot zadnja v ljubljanski okolici dobila elektriko.

Po vojni se je kraj razvijal zelo počasi. Dolenjska cesta je bila močno razširjena, zaradi česar so podrli več objektov. Ljubljanski vodovod je Lavrico dosegel leta 1959 in bil nato do srede leta 1964 razpeljan po vaseh v zaledju. Drugih družbeno-kulturnih objektov kraj ni dobil. Komunalna infrastruktura je zaostajala za povečanim priseljevanjem. Do intenzivne poselitve pa je z gradnjo strnjenih blokovskih naselij prišlo v zadnjih treh desetletjih. Nekdanje vasi so se stopile v enotno naselje Lavrica, nanje spominjajo le še ulična imena. Ime Lavrica se je verjetno oblikovalo iz priimka, ta pa iz osebnega imena Lavrencij. V urbarju fužinskega gospostva iz leta 1706 – pod katerega je vsa vicedomska posest in s tem tudi župa Čemšenik prešla leta 1573 – je na prvem mestu naveden Juri Lauriza, ki je poleg ¾ hube posedoval še domec (Hofstat), na katerem je živela vdova Gregorja Laurize. Hišno ime »Pri Lavrčanu« pa je ohranjeno še danes.

Zapis v urbarju fužinskega gospostva iz leta 1706 pripoveduje, da je v Daljni vasi (Subscheniz) živel posestnik s priimkom Lauriza, ki je posedoval ¾ posestva (fundi). Nasledil ga je sin Andrej.

Na Lavrici in Orlah danes živi blizu 3000 prebivalcev. Večina se jih vozi na delo v zgolj 2 km oddaljeno Ljubljano, nekaj pa je tudi obrtnikov. Kmetijstvo se je skrčilo na nekaj kmetij in večinoma predstavlja dopolnilno dejavnost. Lavrica je kot ožji del lokalne skupnosti oblikovana v Krajevno skupnost, Orle pa v vaško skupnost. V naselju deluje več društev (Prostovoljno gasilsko društvo, Društvo upokojencev, Turistično društvo z mešanim pevskim zborom, Društvo gorskih kolesarjev, Društvo prijateljev mladine), ki pripravljajo tradicionalne in priložnostne prireditve. Najbolj množičen je Dan Lavrice, ki ga kraj praznuje od leta 2008.

Znamenitosti ob poti

Šeparjev hrib

nam ponuja čudovit razgled po južnem delu Ljubljanskega barja. V daljavi vidimo Krim (1108 m), levo od njega pa Mokrc (1059 m). Če se ozremo v notranjost, vidimo na desni Molnik (582 m), nato pa si sledijo Sela, Srednja vas in Daljna vas, ki se stapljajo ena v drugo. Nad njimi je usidrana vas Orle. Nekdaj so namreč ves ravninski svet obdelovali, hiše in gospodarska poslopja pa so postavljali na prisojne strani vzpetin. Po dolini teče potok Prošca (nekdaj Grivka). Na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz 2. pol. 18. stol. je dolina poimenovana Klen.

Pogled s Šeparjevega hriba na Sela (Foto: B. Božič)

Dvorec Lisičje

Prvi dvorec je v 2. pol. 16. stol. pozidal Leonard Merherič. Sedanjo podobo je dobil v 18. stol., ko ga je posedovala rodbina Coppini, arkade pa verjetno v začetku 19. stol., v katerem je dvorec zamenjal kar osem lastnikov. Še pred drugo svetovno vojno se je v njem nahajala bogata notranja oprema, knjižnica in urejena kapela. V preteklosti je zlasti izstopal urejen grajski park oziroma botanični vrt, »kjer si Flora prilašča mično gospostvo in krono nad pisanim krajem veselja in radosti s kar najbolj redkimi cvetlicami«, kot ga je opisal Janez V. Valvasor. Sedaj je dvorec v lasti Občine Škofljica, na notranjem dvorišču občasno potekajo kulturno-etnološke prireditve.

Podoba dvorca Lisičje v času Janeza V. Valvasorja (Topografija 1679)

Podoba dvorca Lisičje danes po prenovi

Dolenjska avtocesta

Ob gradnji dolenjske avtoceste pod Molnikom niso kopali predora, pač pa so se zaradi ugodne peščene geološke zgradbe raje odločili za usek, saj so s tem sproti pridobivali gradbeni material. Izkopanih je bilo kar 2 milijona kubičnih metrov peska. Gre za največji cestni usek v Sloveniji.

Ob gradnji dolenjske avtoceste so pod Molnikom izkopali kar 2 milijona kubičnih metrov peska (Foto: B. Božič)

Molnik (582 m)

Vrh hriba je že v prazgodovini predstavljal strateško točko z utrjeno naselbino. Glede na odkrite žarne in skeletne grobove pa tudi pokope v gomilah gre za prostor, kjer sta se srečali dve kulturni prvini. Medtem ko starejši nosilci kulture žarnih grobišč, ki jih datiramo v 13. in 12. stol. pr. Kr., ostajajo neznanka, vemo, da so bili skeletni pokopi značilni za ilirski jug. Zato sklepamo, da so Molnik v 8. in 7. stol. pr. Kr. naseljevali Iliri. V grobovih sta bila najdena zlasti orožje in vojaška oprema. Najdbe hrani Mestni muzej v Ljubljani.

Molnik je odigral svojo vlogo tudi v drugi svetovni vojni. Člani delavskega prosvetnega društva Svoboda iz širše okolice Sostrega so 13. julija 1941 ustanovili Molniško četo, ki je bila prva partizanska četa na Slovenskem. Obeležje se nahaja na mestu, kjer je četa prenočevala.

Ob spustu z vrha Molnika poberite suho vejo, da jo boste lahko odvrgli na »grmado«.

Kopija pasne spone, najdene na Molniku (Foto: M. Paternoster – MGLM)

Žarni grob od odkritju (Foto: D. Vahen – MGML)

Grmada

Nahajamo se na mestu, kjer naj bi bil po legendi s strani razbojnikov ubit kmet iz Šmarja. Kmet je v Ljubljani prodal vola in se po krajši poti skozi gozd vračal domov. Tu so ga pričakali razbojniki, misleč, da ima pri sebi kupnino od prodanega vola. Ko so ga ubili, so ugotovili, da denarja nima. Kmet je namreč predvidel nevarnost in dal denar hčerki, da ga je domov odnesla po daljši, a varnejši poti. V spomin na njegovo kruto smrt pohodniki na tem mestu z odlaganjem vej, ki jih poberejo ob poti, gradijo »grmado«.

Grmada iz suhih vej ob poti na Molnik (Foto: B. Božič)

Orle

Obcestna vas, ki ponekod prehaja v gručasto. V srednjem veku je bila razdeljena med gospostvi kranjskega vicedomskega urada in deželnega glavarstva za Kranjsko. V novem veku je vas po večini pripadala Komendi – Nemškemu viteškemu redu. Danes ima vas svojo vaško skupnost, Prostovoljno gasilsko društvo, kmetijstvo pa predstavlja dopolnilno dejavnost. Orle so daleč naokoli poznane po češnjah, katerih nasade redno obnavljajo, pred cvetno nedeljo pa mnogi vaščani pletejo tradicionalne velikonočne butarice iz pobarvanih lesnih oblancev, ki jih zlasti radi kupujejo Ljubljančani.

Vas je poznana tudi po sklepnih bojih druge svetovne vojne med nemškim okupatorjem in slovensko partizansko vojsko v prvih dneh maja 1945, o čemer priča spomenik, ki se nahaja pod vasjo.

Pogled na Orle z Lisičja (Foto: B. Božič)

Hrastarija

Zaselek naj bi po ustnem pričevanju nastal v 16. stol., ko so prvi naseljenci izsekali hrastov gozd in pridobili obdelovalno zemljo. Tako je prva kmetija dobila domače ime »Pri Hrastarju«, ko pa se je zaselek razširil, je dobil ime Hrastarija. Hrastarija je danes prepoznavna po reji islandskih konj in perujskih alpak. V turistično ponudbo je vključena ježa s konji po bližnji in daljni okolici.

Perujska Alpaka (http://svet-zivali.forumsl.net/t374-kamele)

Spominska kapelica

Kapelica na Hrastariji po tipologiji sodi med, za osrednjo Slovenijo značilne, odprte kapelice, za katere sta značilni vsaj deloma odprti stranski steni. Horizontalna členitev je tridelna: spodaj je le s sprednje strani odprt prostor z oltarno mizo in ograjo, srednji del v arhitekturnem pogledu sestavljata dva stebra in dva polstebra, ki podpirajo zgornji del – preprosto trikotno čelo in pločevinasto streho s križem na vrhu. Na oltarčku je bil nekdaj kip Srca Jezusovega, ki so ga prvič umaknili ob začetku vojne, po osamosvojitvi je bil vrnjen na svoje mesto ter nato zopet umaknjen. Na zadnji strani kapelice je napis z datumom 18. 5. 1952.

Kapelico je dala postaviti družina Guštin leta 1937 v spomin na posestnika Franca Guština, ki se je v bližini kapelice smrtno ponesrečil. Njeno prvotno mesto je bilo nekoliko nižje ob gozdni stezi, v času gradnje avtoceste leta 1989 pa so jo prestavili na sedanjo lokacijo; leto kasneje so jo obnovili.

Prvotno je v kapelici stal kip Srca Jezusovega, danes v njej domuje Marija

Eržen

Smo na skrajnem zahodnem delu srednjeveške župe Čemšenik, kjer se nahaja nekoliko iz Daljne vasi odmaknjena domačija Eržen. Pod njo se je včasih nahajala Daljna vas, ki je danes zlita v naselje Lavrica. Večina županov, tako srednjeveških kot novoveških, je bivala v Daljni vasi, ki je – kljub temu, da ni bila največje in je bila po starosti mlajše naselje – verjetno zaradi lege ob glavni cesti Ljubljana–Novo mesto prevzemala vodilno mesto.

Daljna vas na Franciscejskem katastru iz leta 1825. Vsi objekti so narisani z rumeno barvo, kar pomeni, da so bili leseni.

Lavrica – Ogrinova hiša

Glede na Franciscejski kataster, se je Lavrica/Laverca/Lavrca nekoč imenoval zgolj zaselek okoli Lenčetove domačije, hišni naslov pa je vse do konca druge svetovne vojne, ko je bil vzpostavljen ulični sistem, bil Daljna vas. Lenčetovo posest je 1912 kupil Ivan Ogrin (1875–1951), ki je s svojim delom dodobra zaznamoval družbeno-politično življenje na Lavrici. Portal hiše nosi letnico 1832, vendar je bila hiša verjetno zgrajena prej, saj je že vrisana na franciscejskem katastru (1825). Predvideva se, da je bila zgrajena konec 18. stoletja. Ker je bila do konca druge svetovne vojne dobro vzdrževana, je ohranila prvotni videz in predstavlja arhitekturno kulturno dediščino. Po vojni je bila nacionalizirana, sedanji lastniki pa zanjo slabo skrbijo. Objekt je pod spomeniško zaščito. Ob njej se v prizidku nahaja kulturna dvorana s pisarno Krajevne skupnosti.

Ivan Ogrin (1875–1951)

Lavrica – šola in gasilski dom

Podružnična osnovna šola Lavrica je bila na pobudo krajanov zgrajena leta 1926. Imela je dve učilnici ter učiteljsko stanovanje in šolski vrt. Denar za gradnjo so krajani pridobili s prodajo »Gmajne«, skupnega zemljišča. Dne 9. februarja 1927 je bil za rednega šolskega upravitelja imenovan Mirko Kosin, za stalno učiteljico pa dne 14. februarja 1927 njegova žena Zora Kosin Bitežnik. V prvem letu je šolo obiskovalo 61 učencev, tik pred drugo svetovno vojno pa kar 91. Veliki dobrotnik njenih učencev je bil Ivan Ogrin, ki je iz lastnih sredstev financiral »Ogrinovo ustanovo«, iz katere so zlasti za šolske potrebščine prejemali denar revni učenci. Ustanova je delovala vse do maja 1962, ko je bila na predlog šolskega sveta ukinjena, preostali denar pa vrnjen Ogrinovi ženi Antoniji. Decembra 1943 se je v šoli naselila domobranska vojska in si v njej uredila postojanko. Konec marca 1944 so postojanko napadli partizani in šolo zažgali. Zgorel je arhiv in celotna knjižnica. Šola je bila delno obnovljena že med vojno, dokončno pa leta 1947.

Poleg šole se nahaja gasilski dom. Prostovoljno gasilsko društvo Lavrica je bilo na pobudo Ivana Ogrina ustanovljeno 10. julija 1921 in je najstarejše še delujoče društvo, gasilski dom pa je bil skupaj s šolo dograjen leta 1926.

Osnovna šola Daljna vas – Lavrica v 30. letih 20. stoletja

Karel Pirman (1908–2004)

je s svojim veseljem in pozitivnim odnosom do domačega kraja ter velikim sočutjem za potrebe sokrajanov pustil na Lavrici svoj duhovni pečat. Rojen je bil v vasi Mramorovo na Blokah 4. novembra 1908 in se leta 1936, ko je tu kupil zemljišče, naselil na Lavrici. Doma so imeli mlin in žago. Tudi žena Urška, s katero se je poročil leta 1938, je prihajala iz mlina. Po poklicu je bil mizar, sicer pa prava »tavžnt roža«, saj se je lotil vsakršnega obrtniškega posla in ga tudi uspešno opravil. Kdorkoli je kaj potreboval, je zagotovo našel pri Pirmanovem atu, kakor smo ga klicali. Že leta 1936 je iz odpadnih delov, ki jih je našel na vojaškem odpadu, sestavil radio. Ni pa bil spreten le z rokami, tudi z besedami je znal. V eni izmed svojih pesmi je zapisal, da je »verze pletel«. Bil je član pevskega odseka PGD Škofljica, vrsto let pa je prepeval tudi v župnijskem pevskem zboru na Rudniku. Umrl je 12. oktobra 2004.

Karel Pirman na Blokah leta 1931 (Foto: F. Pirman)

Besedilo: mag. Iztok Petrič in Nataša Kovačič

Jezikovni pregled besedila: mag. Nataša Spreitzer

Fotografije: Iztok Petrič, Bojan Božič, Frančiška Pirman, Muzej in galerije mesta Ljubljane (Matevž Paternoster, Damjan Vahen), Zgodovinski arhiv Ljubljana

 

 

 


[share type=”facebook”]

 OPIS POTI – SPLETNI PORTAL GREMO NA POT, KOLESARSKI PORTAL RIDE WITH GPS

FOTO UTRINKI S POHODA 2012

Click to play this Smilebox slideshow

ČEMŠENIŠKA GRAJSKA POT po zaledju Lavrice v svoji regiji dosegla drugo mesto

Turistična zveza Slovenije, v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije in GIZ za pohodništvo in kolesarjenje, pod častnim pokroviteljstvom predsednika RS, dr. Danila Turka in v sodelovanju z Ministrstvom za gospodarstvo RS – Direktorat za turizem, je objavila tekmovanje na področju turizma, urejanja in varstva okolja v okviru projekta Moja dežela – lepa in gostoljubna v letu 2011 – tekmovanje za najboljšo tematsko pot v letu 2011.

Na 14 Območnih enotah ZGS se je na razpis pravočasno prijavilo 89 poti. Čemšeniška grajska pot je na območju Ljubljanske regije, v najštevilčnejši enoti, kjer je bilo prijavljenih kar 10. poti,  dosegla 2. mesto. Pred njo je bila le Blagajeva tematska pot.  Pijavška barjanska pot je dosegla 5. mesto.

Skupna zmaga je odšla v Škocjan z Učno potjo Škocjan.

[button size=”medium” link=”http://www.zgs.gov.si/fileadmin/zgs/main/img/NOVICE_2011/PRAH_naj_pot/POROCILO.pdf”]Poročilo komisije[/button]