Latest Post

Kako prepoznati volka v ovčji preobleki

(Dušan Nolimal Sobotna priloga julij 2014)

Še vedno preveč ljudi naivno verjame lažnim obljubam tistih, ki so nas enkrat že ogoljufali in pripeljali v krizo

Prijateljica me je vprašala: »Kaj za vraga po volitvah spet pišeš o teh psihopatih med politiki, saj imamo čez glavo prikazovanja mračnih napovedi naše prihodnosti?« Odgovoril sem ji, da prav zato, ker še vedno preveč ljudi naivno verjame lažnim obljubam tistih, ki so nas enkrat že ogoljufali in pripeljali v krizo.

Živimo v državi, v katero je pred triindvajsetimi leti prodrl neoliberalni kapitalizem in se je nenadzorovano začela pajdašiti sla po oblasti s podjetniškim pohlepom. Ko so si ti posamezniki enkrat pridobili oblast in denar, so pozabili na druge ljudi in skrbijo samo še zase. Začeli so graditi politični in gospodarski sistem zgolj po svoji meri. Med njimi lahko najdemo povsem povprečne posameznike, ki so izkoristili položaj in se hitro znašli v novih razmerah, drugi pa so bili na takšno oblast in plenjenje naravnani že ob osamosvojitvi. Za oboje je značilna želja po preseganju in uspevanju na račun drugih.

Pijani od moči in denarja

Gre za ljudi, pijane od moči in denarja, ki so prepričani, da so nekaj več, da so nad zakonom in da jim zaradi svojega položaja pripadajo privilegiji. Tako so se v državi udomačili korupcija, klientelizem, nepotizem, sleparjenje, trpinčenje, kratenje svobode govora in preganjanje tistih, ki so na neetična ravnanja opozarjali in razmišljali drugače. Zgodila se je huda erozija demokracije, pravne države in svobode tiska. Materialni standard se je večini državljanov zmanjšal, manjšina pa je nezmerno obogatela. K vsemu temu so največ prispevale prav brezvestnost, preračunljivost in neodgovornost slovenskih tranzicijskih politikov, ki niso pravočasno ukrepali in so dopustili brezsrčno plenjenje države in delovnih ljudi.

Pri teh političnih voditeljih ni bilo nikoli zaznati obžalovanja in občutkov krivde za povzročeno škodo. Danes krivdo pripisujejo drugim in zanikajo oz. minimalizirajo svoja antisocialna dejanja. So brez sramu in kaže, da se niso sposobni zavedati nemoralnosti svojega ravnanja. Vse to vpliva na počutje in psihosocialno zdravje velikega dela prebivalcev. Zmanjšuje se občutek za skupnost in skupno. Ne raste le socialna neenakost, ampak tudi neenakost v zdravju. Nazadovali smo na mnogih področjih. Mnogi, predvsem brezposelni mladi in sposobni ljudje, se zaradi razdiralnih politik izseljujejo iz države. Postajamo usodno podrejeni tujemu kapitalu in celo tuji politiki.

Dopuščamo, da politiki odločajo netransparentno in na podlagi posameznih interesov, da javne politike niso podprte z dokazi in da nam govorijo eno, delajo pa drugo. Navadili smo se na prevlado videza nad pametjo in srčnostjo. Začeli smo se uvrščati med države, ki imajo največ korupcije, ter smo hkrati bolj apatični in manj srečni državljani …

Da bi vse to razumeli in da bi si izgubljene vrednote in psihosocialno zdravje čim bolj učinkovito povrnili, je pomembno, da bolje poznamo tudi nekatere prikrite osebnostne lastnosti in vedenja naših voditeljev. Pri tem so nam lahko v pomoč mednarodne raziskave in izkušnje strokovnjakov.

[blockquote]Pošteni voditelji imajo željo po izražanju moči in usmerjanju drugih, vendar se pri tem tudi sami nenehno spreminjajo, učijo in razvijajo osebnostne lastnosti, ki pripomorejo k boljšemu delu in življenju vseh ljudi. Psihopatski politiki pa vse podrejajo svojim interesom ali interesom svoje stranke, napačno presojajo socialno realnost, se na napakah ne učijo in zatirajo tiste, ki jih na njih opozarjajo.[/blockquote]

Želje po preseganju drugih

Raziskovalci, kot so na primer Adler, Gebsattel, Kretsschmer in drugi, so pri posameznikih z izraženo željo po preseganju drugih nekoč opisovali občutke manjvrednosti, ki zaradi nebrzdane želje po preseganju drugih sprožijo dejavnosti, ki naj bi prekrile njihovo povprečnost. Takšni ljudje so tudi nadpovprečno zavistni in se poskušajo povzpeti nad druge z manipulacijo in intrigami. Obsedeni so z lastno vrednostjo in veljavo. Sovražne namene napačno pripisujejo sodržavljanom, ki drugače razmišljajo. Svet doživljajo kot zverinjak, v katerem veljata konkurenčnost in boj za preživetje. Kdor ne bo zmagovalec, bo poraženec in žrtev.

Tudi pri mnogih slovenskih tranzicijskih politikih in tajkunih lahko prepoznamo takšne osebne lastnosti in vedenje. So nadpovprečno grabežljivi in pohlepni. Verjamejo, da jim politična moč in na hitro pridobljeni denar dovoljujeta, da dosežejo vse, kar želijo, da jim oblast daje pravico do plenjenja skupnega premoženja oziroma lastnine drugih. Koristoljubno izrabljajo voditeljski položaj. Ravnajo so se po svojih pravilih oziroma zahrbtno sprejemajo zakone, ki so pisani na kožo predvsem njim in njihovim bankirskim in gospodarskim pajdašem doma in v tujini. Zato se lahko povsem legalno okoriščajo z državnim premoženjem. S pomočjo novele zakona o bančništvu so se celo lotili življenjskih prihrankov sodržavljanov.

S ciljem še večjega bogatenja bi želeli privatizirati uspešna državna podjetja, zdravstvo, šolstvo, socialo, zapore in celo vodne in druge življenjske vire, ne glede na negativne posledice za državo, navadne državljane in narod. Pretvarjajo se, da jih v to silijo tržne razmere. Takšna antisocialna razmišljanja in ravnanja so nalezljiva, saj jim jih je uspelo institucionalizirati. Uporabljajo vsa sredstva, da se jih ne bi razkrilo in kaznovalo. Navzočnost takšnih ljudi v politiki, gospodarstvu in drugod ustvarja družbeni sistem, v katerem se nihče več ne počuti dobro.

Šokantna odkritja

Novejše empirične raziskave so pokazale, da ni večjih karakternih razlik med serijskimi psihopatskimi morilci in kariernimi kriminalci, ki uničujejo posameznike in njihove družine, ter psihopati na vodstvenih položajih, ki lahko s korupcijo in drugimi neetičnimi ravnanji uničijo podjetja, gospodarstva, države, celo ves svet.

Kaj je razlog, da toliko ljudi na vodstvenih položajih v politiki, bančništvu, gospodarstvu in še kje zanemarja družbeno odgovornost, se neetično vede in krši zakone in družbene norme ter krati pravice drugih? Možen odgovor se skriva v specifični osebnostni strukturi teh ljudi na vodstvenih položajih. Čustva, potrebe in usode drugih ljudi jih ne zanimajo. Pomembnejša jim je osebna korist, lastne materialne ugodnosti, skratka denar in moč oz. nadzor nad drugimi. So plitki in za stiske drugih otopeli. Ne skrbi jih, če zaradi njihovega pohlepa ljudje množično izgubljajo službe ali če so otroci drugih lačni in neizobraženi.

V psihiatriji so takšne osebe označili kot psihopatske, disocialne, sociopatske ali antisocialne. Psihopatija je sindrom oz. sklop številnih čustvenih in vedenjskih lastnosti. Raziskave, ki so jih v zadnjem desetletju izvedli vodilni raziskovalci, kot so Hare, Babiak, Board, Fritzen, Boddy in drugi, nakazujejo povezavo med psihopatijo in slabo vodstveno prakso političnih, gospodarskih in finančnih elit ter globalno finančno krizo. Med njimi je bil najbolj temeljit Boddy, ki je razvil teorijo o »korporacijskih psihopatih« na vodstvenih položajih v sodobnih finančnih institucijah, ki so svet, s politiki vred, zapeljali v sedanjo krizo, ki ji ni videti konca.

Psihopatske voditelje »odlikuje« nizka raven moralne, čustvene in socialne inteligence. Do politične oblasti se dokopljejo z zavajanjem, lažmi, brezobzirnostjo, prevarami in manipuliranjem. Nekateri so celo ponosni na te svoje sposobnosti, za katere verjamejo, da jim omogočajo, da z njimi dosežejo vse, kar si želijo.

Veliko ljudi spoznava, da so patološko laganje, varanje, tudi antisocialno vedenje naravni talenti mnogih voditeljev. To niti ni čudno ob spoznanju, da gre pri teh ljudeh lahko za pravo odvisnost od moči in denarja. Slednja imata v možganih podoben učinek kot droga – in ne preseneča, da postanejo mnogi politiki zasvojeni z njo.

Harejev test in slikanje možganov

Kanadski psihiater Robert D. Hare je razvil test za ugotavljanje psihopatije, ki je sestavljen iz dvajsetih osebnostnih lastnosti in zaznanih vedenj. Harejev test je motnjo po eni strani razdeli na vedenjske probleme, na antisocialni življenjski slog, po drugi strani pa na medosebne in čustvene značilnosti, zlasti na pomanjkanje sočutja, občutka krivde, čustveno plitkost, površinskost. Med simptomi so še pretirana zgovornost in površinskost, patološko laganje, narcistična obsedenost z lastno vrednostjo in veljavo, sprenevedanje in aroganca, sleparstvo in manipulativnost, težave z nadzorom vedenja oz. impulzivnost in velika potreba po vzburjenju, neprilagojenost družbenim normam z neupoštevanjem zakonov in ponavljanje kaznivih dejanj ter vsestranska neodgovornost, ki se kaže v ponavljajočih se nedoslednostih v službi, pri odločanju in nespoštovanju finančnih obveznosti.

Novo poglavje odpira proučevanje možganskih povezav in kemije, ki so pri psihopatih drugačne. Označuje jo zlasti dopaminska abnormalnost. Gre za patološke spremembe v možganskem sistemu nagrajevanja, kjer se občutek pijanosti od moči in denarja kaže v izločanju obilice dopamina. To moti normalne kognicije in čustva, kar lahko vodi do velikih napak presoje in neobčutljivosti za tveganja, da ne omenjamo egocentričnosti in pomanjkanje sočutja in empatije do drugih.

Raziskovalci lahko te nepravilnosti v možganih ugotavljajo s slikanjem možganov s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET) in magnetno resonanco (MRI). Gre za okvaro centrov, ki so npr. odgovorni za čustvene reakcije, doživljanje empatije ter načrtovanje in predvidevanje negativnih posledic in vplivov na druge ljudi.

Patokracija

Dejstvo je, da je v vsaki skupnosti približno od eden do tri odstotke psihopatov, ki že v otroštvu kažejo antisocialno vedenje, katerega glavni cilj je pridobivanje osebnih koristi, materialnih ugodnosti, moči in nadzora nad drugimi. Raziskovalci še ugotavljajo, da je psihopatov v posameznih družbenih in poklicnih skupinah veliko več in da je v sodobnih družbah vse več tako imenovanih »skoraj psihopatov«, ki so v bistvu oprode pravih psihopatov.

Psihopate in »skoraj psihopate« privlačijo denar, status in/ali moč, česar ne primanjkuje na vodstvenih položajih v finančnem, gospodarskem in političnem sektorju; tudi v cerkvenih institucijah. Privlačijo jih razmere, v katerih se lahko uveljavljajo s svojo površinsko očarljivostjo, kjer lahko manipulirajo in sebe postavljajo v prvi plan. Tako lahko osebnostno moteni posamezniki zavzamejo tudi ključne položaje v politiki, kjer se postavljajo nad socialne norme, zakone, državo in njene državljane. Tako obliko vodenja so raziskovalci družbenih anomalij poimenovali patokracija.

Najvišje pravilo patokratov je poskrbeti zase, ne glede na destrukcijo drugih oz. drugega. Psihopati v ta namen ne posegajo le po določenih antisocialnih aktivnostih, ampak poskusijo tudi prav vse – ne glede na negativne posledice za druge in javno dobro. So ciljno naravnani makiavelisti, kar kratkoročno sicer velja za eno od močnejših političnih orodij. Ves čas so obsedeni z mislimi, kako pridobiti in zadržati oblast.

Obenem jim manjka empatija, ki je pomemben dejavnik v doseganju cilja izboljševanja življenjskih razmer za čim več ljudi. Ko so takšni politiki enkrat izvoljeni, jih dolžnosti in obljube ne zavezujejo več. Težava nastane, ko se na vrhu zgostijo predvsem posamezniki, ki sebe postavljajo v središče sveta, si spletejo mreže sebi podobnih, se odtujijo od običajnih državljanov in začnejo vsiljevati svoj življenjski slog tudi drugim. Tako si lahko majhen odstotek ljudi s psihopatsko motnjo ustvari družbo, v kateri je psihopatsko razmišljanje in vedenje institucionalizirano.

Pripisovanje krivde drugim

Psiholog Babiak in psihiater Hare sta v knjigi Kače v obleki: Ko gredo psihopati v službo razložila, kako psihopati z manipulacijami napredujejo na hierarhični lestvici, delujejo na delovnih mestih, kakšen destruktiven vpliv imajo na sodelavce in delovne organizacije ter zakaj ne čutijo obžalovanja in krivde za povzročeno škodo.

Še večje opustošenje lahko pri vladanju povzročajo psihopatski politiki. Raziskovalci opozarjajo na komaj opazne, vendar ključne razlike med pristnimi političnimi sposobnostmi in psihopatskimi lastnostmi. Pristni in pošteni voditelji imajo željo po izražanju moči in usmerjanju drugih, vendar se pri tem tudi sami nenehno spreminjajo, učijo in razvijajo osebnostne lastnosti, ki pripomorejo k boljšemu delu in življenju vseh ljudi. Psihopatski politiki pa vse podrejajo svojim interesom ali interesom svoje stranke, napačno presojajo socialno realnost, se na napakah ne učijo in zatirajo tiste, ki jih na njih opozarjajo.

Največji problem so psihopati na višjih vladnih in uradniških položajih, ker nimajo resnih vizij, zanemarjajo možne negativne posledice svojih odločitev na druge ljudi ali okolje ter niso sposobni priznati svojih pomanjkljivosti in napak ali upoštevati dobronamernih kritik. Značilno je veliko neskladje med njihovim vedenjem in veljavnimi etičnimi normami. Niso sposobni vzdrževanja trajnih socialnih odnosov, čeprav nimajo težav pri navezovanju stikov. Nagnjeni so h grajanju drugih in opravičevanju sebe. Neuspehe pripisujejo politični zaroti proti njim ali nesposobnosti drugih.

Zakaj so psihopati uspešni

Psihopati imajo tudi mnoge lastnosti, ki jih nagrajuje prav sedanji politični in gospodarski sistem. Vendar veliko psihopatov sploh ni antisocialnih in lahko tudi odgovorno opravljajo svoje poklice in funkcije (»uspešni« ali »funkcionalni« psihopati). Pretirano izločanje dopamina dela te ljudi bolj agresivne in sposobnejše za opravljanje del, kjer čustva niso zaželena. Zato psiholog Kevin Dutton v knjigi Modrost psihopatov zagovarja idejo, da vsaka kapitalistična družba potrebuje približno deset odstotkov psihopatov, a jih mora nadzorovati, da svoje lastnosti in vedenje izražajo v sprejemljivih okvirih.

Vprašanje je, kako lahko posamezniki s takšnimi osebnostnimi motnjami sploh zavzamejo vodstvene položaje v poklicu, politiki in družbi? Psihopati nekritično verjamejo, da jim njihove domnevne sposobnosti omogočajo, da dosežejo zadane si cilje. Znajo zaigrati voditeljsko in socialno spretnost. Prikrivajo narejenost, se z lahkoto uveljavljajo s površinskim šarmom, patološkim laganjem in manipulacijami, a jih pogosto izdajo nastopaštvo, izumetničenost in prelomljene obljube.

Politični psihopati svoje volivce doživljajo kot objekte, ki služijo njihovim ambicijam in uveljavljanju. Da bi za vsako ceno presegli druge, jim povzročajo krivice, netijo in podpihujejo intrige po načelu »deli in vladaj«. Zato veliko časa vlagajo v pridobivanje somišljenikov in zaveznikov. Povsod si nastavljajo svoje ljudi in tako širijo »psihopatsko okužbo«.

Seveda je tudi od volilne izbire in nadzora civilne družbe odvisno, ali in koliko časa nam lahko vladajo politiki s takšnimi lastnostmi. Zgodovina nas uči, da je vsaka patokracija dolgoročno obsojena na propad, odvisno od aktivnosti zdravega jedra državljanov, ki vendarle sestavljajo večino populacije. V pravni državi bi morala psihopatija v politiki in na drugih vodstvenih mestih pogosteje dobiti obraze z imeni in priimki ter epilog na sodiščih.

Prepoznavanje gnilih jabolk

Države z visoko blaginjo in deležem srečnih prebivalcev so na vrhu predvsem zaradi poštenih, modrih, zdravih in sposobnih političnih voditeljev. Politiki z integriteto imajo skladen in relativno trden niz ključnih moralnih vrlin, kar se mora odražati v njihovih besedah in dejanjih. Njihova integriteta tudi med drugimi državljani spodbuja poštenost oziroma moralno trdnost. Prav pomanjkanje integritete in razmah psihopatskih tendenc v slovenski politiki in družbi je eden od dejavnikov, ki so celotno družbo pripeljali v stanje dolgotrajne krize.

Najverjetnejši mandatar za sestavo nove vlade Miro Cerar je že pred leti slovenske politične in družbene razmere opisal kot »škandalozne, popoln padec demokratične kulture in Butale«. Zdaj se mu ponuja priložnost, da bo z investiranjem v raziskovanje in z dokazi podprto promocijo integritete in psihosocialnega zdravja spodbudil tudi odgovornejše politično ravnanje vseh državljanov.

Znano je, da moč pokvari tudi navadnega človeka in da ga popolna moč popolnoma pokvari. Zato bodo morali novi voditelji države krepiti integriteto in preprečevati psihopatijo v lastnih vrstah, če ne želijo postati takšni kot njihovi predhodniki. Učinkoviti pristopi so zgodnje odkrivanje politikov z osebnostnimi motnjami, nagrajevanje integritete, odvzem psihopatske moči in spornega premoženja. Pri kadrovanju bi morala obveljati pozitivna selekcija.

Volivci bi morali imeti dovolj informacij in (z)možnost prepoznavanja psihopatije in pomanjkanja integritete med tistimi, ki jih volijo oz. ki so jih izvolili. Po volitvah bomo lahko spet razočarani, če bomo verjeli, da so možgani vseh politikov podobni našim. Zato je del civilne iniciative tudi predlagal obvezno opravljanje psihometričnih testov za vse kandidate za vladna in poslanska mesta.

Politični in korporativni psihopati so nas (nekajkrat) že ogoljufali in spravili v krizo. In nas bodo lahko znova. Dokler se kritična masa volivcev ne bo naučila prepoznavati volkov v ovčji preobleki, bomo še naprej lahek plen političnega zavajanja in izkoriščanja. Zato je pomembno, da se pojav psihopatije v politiki naučimo meriti, preprečevati in sproti odstranjevati gnila jabolka.

Dušan Nolimal je zdravnik, specialist socialne medicine; zaposlen je na nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja.

Gensko spremenjeni evroposlanec g. Lojze Peterle

V februarski prilogi Dela za »starejšo populacijo«, PLUS 50, nas je gospa Marjeta Šoštarič seznanila z nenavadnim dejstvom, da so trije slovenski evro-poslanci, ggg Peterle, Kacin in Vajgl, glasovali v korist (vse)mogočne mednarodne korporacije MONSANTO, ki je zahtevala, da na medu ni oznake, iz katere dežele ali pokrajine prihaja in da se v njemu mogoče nahaja cvetni prah gensko spremenjenih rastlin (GSO). Članek bi nedvomno zaslužil veliko pozornost in objavo na vidnem mestu v Delu, vendar so uredniki očitno mislili, da bi bilo tik pred volitvami novih-starih evro-poslancev neokusno in nekakšna proti propaganda omenjenim (verjetnim) kandidatom, zato so ga potisnili v prilogo PLUS 50. Saj veste, za nas upokojence to ni nevarno. Zdavnaj ga bomo pozabili, preden bodo čez tri mesece nove volitve.
Ga bomo res? Kaj to glasovanje pravzaprav pomeni?

VSEMOGOČNI MONSANTO

Že pred časom sem v nekem francoskem časopisu prebral, kako mogočna in uspešna je ta korporacija. V lasti ima preko 4.000 patentov, nekaj s področja sredstev za zaščito rastlin, nekaj s področja gnojil, večino najpomembnejših pa s področja gensko spremenjenih rastlin: koruze, pšenice, avokadov, riža, itd, itd. Malo za tem sem v drugem časopisu prebral o nenavadnem pojavu, kako so na Haitiju zaradi ne vem kakšne bolezni propadli vsi nasadi domačih, naravnih avokadov, kar je pomenilo pravo gospodarsko katastrofo za malo državo. Rešil jih je MONSANTO ki je pridelovalcem »ponudil« gensko spremenjene rastline, odporne na to in podobne bolezni.
Res, MONSANTO je napredna in uspešna korporacija. Njegovi raziskovalci prodirajo na nova in nova področja, njegov management podira vse zakonske ovire. Očitno razpolaga tudi s čudežnimi napitki: ko jih na sprejemu ali predstavitvi svojih dosežkov ponudijo evro poslancem, ti takoj spoznajo vso veličino GSO in njihov pomen za prehrano lačnih ljudstev in glasujejo za njihovo (vse bolj neomejeno) uporabo.

GENSKO SPREMENJENI POSLANCI

Upravičeno torej govorimo o »gensko spremenjenih slovenskih evro-poslancih«, ki so glasovali v korist te korporacije. Resnici na ljubo je treba dodati, da je bila doza čudežnega napitka, potrebna za tako »razsvetljenje« slovenskih poslancev, različna. Gg Kacin in Vajgl sta deklarirana levičarja, zaverovana v napredek in (tehnološki) razvoj brez omejitev in njima je bila, ob prepričljivi predstavitvi MONSANTOVIH dosežkov, dovolj čajna žlička čudežnega napitka.
G Lojze Peterle je mož drugačnega kalibra. Zaprisežen desničar, verujoč v božje stvarjenje sveta, ljubitelj naravnega, strokovnjak za čebele, reden uživalec medu in praktikant očiščujočega posta, se verjetno ni dal kar tako. Po mojem skromnem mnenju so ga morali tedne in tedne preparirati z velikimi dozami čudežnega napitka, spremeniti pa so mu morali tudi njegovo (zastarelo?) osnovno versko prepričanje. Očitno je zdaj prevzel ameriško verzijo krščanstva, ki sprejema Darwinizem, razvoj vrst, neomejeno tehnologijo in neomejen znanstveni razvoj (vključno s ciljem, v laboratoriju vzgojiti Novega človeka!), s prepričanjem, da vse poteka po Božjem načrtu.
Šele po tej reinkarnaciji v Novega Peterleta je bil kleni mož pripravljen glasovati za MONSANTOVE predloge.

SO GSO ČLOVEKU NEVARNI?

Resnici na ljubo, ne vem. Nisem strokovnjak za ta in podobna vprašanja in se v to razpravo ne bom spuščal. Sem pa očitno po naravi (ali zaradi let, saj veste: z leti postajajo pametni pametnejši, ker zbirajo izkušnje, bedaki pa še bolj bedasti, ker kopičijo predsodke!) rahlo konzervativen in najmanj, kar bi predlagal, je velika doza previdnosti. Mogoče pa je eksplozija raznih alergij, tudi najhujše vrste, smrtno nevarne »druge celijakije«, kaj povezana z vsemi temi spremembami, ki so že »nekako v zraku«?

ČLOVEKU JE NEVAREN MONSANTIZEM!

Če se že ne moremo sporazumeti, ali so GSO človeku nevarni ali ne, pa ni nobenega dvoma, da je (zlasti malim) državam, ljudstvom, človeštvu v celoti, nevarna poslovna filozofija MONSANTA. Nekateri vedno znova spregledajo bistvo: koruza, npr, je naravna (naravno selekcionirana in kultivirana) rastlina, tako kot več kot 95% »kulturnih rastlin«. In nje ni mogoče »posvojiti«, jo patentno zaščititi, jo proglasiti za »last« nekega podjetja.
Povsem drugače pa je, če v tej koruzi spremenite en sam gen: potem postane nov produkt, proizveden po posebnem postopku, ki ga je mogoče zaščititi, torej patentirati. S tem prepoveste njegovo svobodno rabo ali uporabo in tako postane predmet trgovanja.

Če vam uspe v istem času nekako pospešiti izroditev ali obolevanje naravnih vrst te rastline (kar se je zelo verjetno zgodilo pri avokadih na Haitiju!), postanejo kmetje oz pridelovalci povsem odvisni od lastnika oz proizvajalca »nove vrste” te rastline (GSO).
In zdaj si predstavljajte, da bodo nekako v dveh destletjih MONSANTO&Co razpolagale z gensko spremenjenimi različicami večine kulturnih rastlin (pa zdravilnih rastlin, pa tudi domačih živali!), ki bodo izključno v njihovi lasti! Bodo, da bi ustvaril tržne pogoje in pospešil prodajo SVOJIH različic, »nekaj malega prispeval« k obolevanju in izroditvi naravnih vrst?
Da so to fazmagorije? Da vidim vse črno? Zaboga, ljudje, poglejte krog sebe: TO SE ŽE DOGAJA!
Kaj npr sprememba zdravniške norme o »zdravem pritisku« z nekdanje »100+leta« na striktno »140« pomeni za farmacevtiko? Bistveno razširitev trga, povečanje populacije, ki mora dosmrtno uporabljati zdravila proti visokemu pritisku: prej, po starem, je bilo to nekako 10 – 15% populacije, stare nad 30 let, zdaj nekako 80% populacije te starosti!
Spomnim se časov, ko sem se v Beogradu še (uspešno) »tepel« za sredstva za slovenski »krompirjev center«, ki ga je v Šenčurju gradil krompirjev inženir Miloš Kus. Že takrat smo se zavedali pomena »genskih bank«. In takrat smo Slovenci razpolagali z lastnimi semenskimi sortami krompirja; se spomnite »igorja«? Danes ta center prerašča trava, namenjena paši političnih oslov, semenski krompir pa uvažamo iz Nizozemske. In ta krompir ima krasno lastnost: približno v 4-5 letih se seme izrodi in kupiti moramo nove sorte!

MONSANTO, VRH LEDENE GORE!

Monsantizem se nam torej že dogaja na vsakem koraku, le da ne vselej povsem razvidno. Zlasti pa je to očitno v farmacevtiki, medicini nasploh, zdaj pa čedalje bolj tudi v kmetijstvu. Ne delajmo si iluzij: monsantizma ne žene ga skrb za nahranitev čedalje večjega števila lačnih ust, torej skrb za človeka, temveč predvsem nuja povečevanja korporacijskih dobičkov. In ne slepimo se: dokler bo trajal kapitalistični princip »potrošno-profitnega gona«, torej kapitalizem kot sistem, se bo stvar čedalje hitreje razvijala v to smer:
– medicina že ugotavlja, da praktično nimamo nobenega zdravega človeka več (vsi torej postajamo potrošniki medicinskih uslug in farmacevtskih produktov);
– farmacevtika se je zdavnaj orientirala na proizvodnjo masovnih zdravil (posamezni bolniki jo ne zanimajo!); če jih ne more prodati, poskrbi za ustrezno »pandemijo«;
– bioinženiring naglo spreminja rastlinske in živalske vrste, nove vrste pa so lastniški patenti korporacij.
Še malo in prepovedali nam bodo nabirati materino dušico, arniko, šentjanževko in glog. Pač pa boste to lahko kupili v posebnih zavojčkih. Vseeno je, kaj bo nanjih pisalo: MONSANTO ali Lek, pardon, Novartis.

VERJAMETE, DA JE TO “BOŽJI NAČRT”?

Vse poteka torej »po božjem načrtu«. V tem načrtu je bilo očitno tudi to, da (gensko in versko spremenjeni) g. Peterle (ter Kacin in Vajgl) glasujejo za MONSANTO. V tem načrtu je tudi predvideno, da več ljudi verjame v konec sveta (kar potrebuje zlasti Vatikan), kot v konec kapitalizma (Žižek).

Na Škofljici delali malo po domače – negativno mnenje Računskega sodišča

Povzeto: bojan.bozic.wordpress.com

Na računskem sodišču pojasnjujejo, da občina Škofljica v dveh postopkih menjave in prodaje zemljišč in postopku prodaje zemljišč pred sklenitvijo neposredne pogodbe ni objavila namere o tej sklenitvi.
Računsko sodišče je škofljiški občini izdalo negativno mnenje. Pri pregledu njenega poslovanja za leto 2011 je namreč ugotovilo nepravilnosti pri prodaji nepremičnega premoženja in oddaji poslovnih prostorov v najem ter pri nekaterih občinskih naložbah.

Občina je z oddajo javnega naročila za projektiranje in gradnjo vrtca na Lavrici s podjetjem Marles hiše Maribor februarja 2011. sklenila pogodbo v vrednosti 1,954 milijona evrov. Toda dodatnih in spremenjenih del v znesku več kot 230.000 evrov istemu izvajalcu ni oddala po predpisu javnega naročanja, ugotavljajo revizorji.
Zaradi skoraj tri mesečne zamude pri dokončanju kanalizacije na Albrehtovi ulici občina podjetju Komunalne gradnje ni zaračunala 4974 evrov pogodbene kazni. Aneks v vrednosti 10.328 evrov pa je občina s podjetjem Mapri Proasfalt za preplastitev ceste Želimlje–Podturjak podpisala šele 18 dni potem, ko so bila dela že opravljena. Za dodatna dela na isti cesti v skupnem znesku 18.996 evrov občina tudi ni izvedla ustreznega postopka javnega naročanja.

Občina je poslovala v nasprotju s predpisi pri menjavi in prodaji zemljišč, saj pred sklenitvijo neposredne pogodbe ni objavila namere, da jo bo sklenila, in ni imenovala skrbnika pravnega posla, kar bi morala storiti. Občinsko vodstvo v štirih primerih oddaje poslovnih prostorov v najem (pogodbe so bile podpisane leta 2004 in 2007 in so veljale tudi še v letu 2011 op. p.) ni pripravilo posamičnega programa upravljanja, v treh primerih pa je sklenilo neposredno najemno pogodbo, kar je v neskladju z uredbo o premoženju iz leta 2003.

Župan Ivan Jordan je izrazil zadovoljstvo, saj občini odzivnega poročila ne bo treba pripraviti, ker so bile že med revizijskim postopkom odpravljene nepravilnosti oziroma sprejeti popravljalni ukrepi.

free-money-mw

Med občinami, kjer so župani občinske posle dali sebi, občinskim svetnikom ali sorodnikom je tudi Občina Škofljica

Povzeto: http://bojanbozic.wordpress.com

Sredi leta 2011 je komisija za preprečevanje korupcije (KPK) dobila močno orožje v boju proti korupciji – spletno aplikacijo Supervizor. Ta sledi toku denarja iz javnega sektorja (ministrstev, občin, agencij, uradov in ostalih) v zasebni sektor, torej podjetjem. Aplikacija je požela veliko zanimanje javnosti – število ogledov je že prvi dan preseglo milijon.

A komisija aplikacije ni ustvarila le za potešitev radovednosti javnosti. S pomočjo Supervizorja so leta 2012 analizirali tudi transakcije med občinami in podjetji z namenom ugotavljanja nezakonitega poslovanja.

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), v veljavi od junija 2010, namreč določa, da občina ne sme poslovati s podjetjem, v katerem je funkcionar občine (župan, podžupan ali občinski svetnik) bodisi član poslovodstva bodisi je lastnik podjetja. Prepoved velja tudi za podjetja, ki so v lasti družinskih članov funkcionarjev. Prav tako občina s takim podjetjem ne sme poslovati še eno leto (v kolikor je bil funkcionar lastnik podjetja) oziroma dve leti (v kolikor je poslovodja podjetja) po prenehanju funkcije funkcionarja.

ZIntPK je bistveno zaostril to področje. Prejšnji predpis, Zakon o preprečevanju korupcije (ZPKor), je pod določenimi pogoji poslovanje med občino in podjetji funkcionarjev oziroma njihovih družinskih članov dovoljeval. Zato se je protikorupcijska komisija preverjanja zakonitosti poslovanja občin lotila za obdobje od junija 2010 do konca leta 2011.

Kljub relativno kratkemu obdobju preiskave je KPK ugotovila za 1,4 milijona spornih poslov med občinami in podjetji. S povezanimi podjetji je nedovoljeno poslovalo kar 68 občin, spornih poslov je bilo 429.

Za nezakonito poslovanje občine s podjetji je sicer odgovoren zastopnik občine, torej župan. Tem je KPK ob ugotovljenih nepravilnostih tudi izdala prekrškovne kazni – po zakonu je kazen za tak prekršek od 400 do 4000 evrov. V dveh primerih pa je KPK ugotovila, da občinski funkcionarji občini niso sporočili svoje povezanosti s podjetji, s katerimi je nato občina poslovala.
V večini poslov je KPK tudi zahtevala uveljavljanje ničnosti posla. Tako bi podjetja občini vrnila sredstva, občine pa podjetjem tisto, kar so od njih dobila. Vendar v večini primerov uveljavljanje ničnosti ni spremenilo ničesar, saj je pri poslovanju šlo za gradnje oziroma storitve. Tega pa ni moč »vrniti« podjetju. Podjetje je zato obdržalo denar, občina pa storitev. Edina kazen pa je tako ostala globa županu.
Večina teh dejstev je KPK javnosti že predstavila. Do danes pa je ostajala neznanka, katere občine so poslovale s podjetji svojih funkcionarjev ali njihovih družinskih članov.

Seznam teh občin in spornih poslov smo na podlagi zahtevka po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja zdaj pridobili mi. Podatki kažejo, da je šlo v primeru približno polovice občin za majhne posle, po večini vredne nekaj sto evrov. V nekaterih primerih pa so posli dosegli nekaj tisoč ali celo nekaj sto tisoč evrov. Občin, kjer je bil obseg nezakonitih poslov večji od par tisoč evrov, je 27.

Škofljica: rekreacijski center nadzira gradbena dela

KPK je ugotovila nezakonito poslovanje Občine Škofljica s podjetjem Royal Club rekreacijski center, d.o.o., katerega lastnik je bil Stanislav Kolbl (LDS), občinski svetnik v obdobju 2006-2010. Kolblovemu podjetju je občina dala posel nadzora nad preplastitvijo dela lokalne ceste. Za nadzor nad gradnjo ceste je Royal Club dobil 12.621 evrov.
V času izbora je bil župan Škofljice Ivan Jordan, ki je kandidiral kot neodvisen kandidat, a je bil pred tem tako kot Kolbl član LDS. Čeprav so nam iz občine odgovorili, da so po prejemu obvestila KPK z omenjenim podjetjem sporazumno prekinili naročilo ter da Royal Club ni dobili niti centa, pa podatki Supervizorja kažejo, da je Royal Club od novembra 2011 do aprila 2012 od Občine Škofljica prejel prav omenjenih 12.600 evrov, marca 2013 pa še 6.300 evrov. Stanislav Kolbl je sicer iz lastništva podjetja izstopil januarja 2013, kot edina lastnica podjetja je ostala Veronika Tatjana Kolbl.

nepravilnosti_skofljica

Anže Voh Boštic / 25. 3. 2014
Soavtorja: Marko Jerina in Jerneja Grmadnik

http://www.podcrto.si

Odstrel lekarne

Teče peti mesec, kar nam je gospod župan nepremišljeno »ukinil« lekarno. Ta je vseh sedem let vzorno skrbela za občane, zato bi ji morali koncesijo vsaj podaljšati oziroma jo izdati za  nedoločen čas. To je bil tudi ustni dogovor med Občino Škofljica in Mojo lekarno ob začetku sodelovanja. To je vedel vsak, ki je pred sedmimi leti sedel v občinskem svetu, torej tudi
sedanji župan. Po zelo skopih informacijah, ki smo jih glede lekarne dobili na občinskem svetu, je mogoče sklepati, da se je g. župan pogovarjal z direktorjem Ljubljanskih lekarn, g. Jakličem, in se odločil za ugodno rešitev, ki naj bi (bo) občini prinesla dodaten prizidek k zdravstvenemu domu in dodatne splošne zdravnike, če bo zagotovil Ljubljanskim lekarnam prodajo v Občini Škofljica. Razvpiti direktor Jaklič že ve, kaj se danes splača! Ponudba je bila mamljiva, vsaj nekoliko pa je dišala po čudnih poslih. Lekarnarji namreč nimajo vpliva na koncesije splošnih zdravnikov, a pri »vezanih poslih« in vplivnih meščanih je vse mogoče. Ali je zadeva pravno utemeljena in poštena, malokoga zanima.
Zanimivo je bilo slišati komentar nekaterih članov občinskega sveta, ki so podprli županovo akcijo, tudi če ni povsem čista, saj bodo imeli korist vsi občani! In sedaj imamo vsi občani to korist, da smo že peti mesec brez lekarne. Posledice županovega ukrepa čutijo večinoma oboleli in ostareli! Nihče pa ne (po)ve, kdaj bomo spet imeli lekarno in kdaj obljubljene zdravnike!
Dejstvo je, da bi se morali ob tem problemu bolj angažirati občinski svetniki, ki sprejemamo odločitve, kako se bodo izvajale javne službe v občini. Morda bi bilo za pričakovati večjo aktivnost katerega od podžupanov, ki jima župan menda bolj zaupa, kot članom občinskega sveta. Lahko bi se »oglasila« stranka, ki zastopa interese starejših, pa, kot berem, podpirajo
županova prizadevanja. Močnejša občinska stranka je v koaliciji in ne more nastopati kritično! Osamljeni glasovi ne najdejo odmeva! Župan je – pod točko »razno« – vnaprej odločno povedal, da bo to speljal, pa naj stane kar hoče! Če bi dovolil svetnikom, da bi mu kaj svetovali, bi morda lahko našli marsikakšno boljšo rešitev.
Na primer: Lahko bi se pogajali z Mojo lekarno za določen delež od dobička, saj je bila sedem let dovolj dolga doba, da se je lekarna dobro prijela. Glede na iztekajočo se koncesijo je imel g. župan zelo dobra izhodišča za takšen pogovor! Žal se ni pogovarjal. Lahko bi našel prostor na primer na Lavrici in tam odprl novo lekarno, obstoječi pa bi občinski svet izdal (podaljšal) koncesijo. In ljudje ne bi ostali brez zdravil v domačem okolju, ampak bi stanje oskrbe le izboljšali. Primernejša rešitev bi bila tudi, če bi Moji lekarni podaljšali koncesijo vsaj za toliko časa, da bi Jaklič oziroma Ljubljanske lekarne v miru zgradile nov prizidek k zdravstvenemu domu in tam odprle novo lekarno. Slišimo, da ima Jaklič večje probleme, kot je naša lekarna!
Še vedno ni sledu, da bi se kakšna zidava v kratkem začela. V tem času bi morda dočakali tudi dodatne splošne zdravnike.
To je le nekaj okvirnih možnosti, ki bi se ob skrbni razpravi med svetniki lahko pokazale kot ustrezne. Občinski svet, župan in še kdo smo izvoljeni, da skrbimo za, kolikor je mogoče,
dobro bivanje in oskrbo občanov. V opisanem primeru, ki pa ni edini, bi lahko rekel, da se je vse osredotočilo na ozek in izostren pogled v prihodnost »skozi lovski daljnogled«, ki pa ne omogoča potrebne širine. Prav to širino bi morali zagotoviti občinski svetniki – svetovalci v razpravah in pri sprejemanju sklepov. Velika odgovornost je zato na občinskem svetu, ki je izvoljen in dobro plačan tudi za to, da predlaga, razpravlja, zahteva in odloča. Včasih tudi proti volji enega!
Predlagam začasno rešitev: občanom, ki hodijo k domači zdravnici in dobijo recepte za zdravila, naj župan zagotovi dostavo potrebnih zdravil. Oddajo naj recept občini, ki naj dnevno dostavi predpisana zdravila občanom na dom. Strošek naj župan pokrije iz proračunskih županovih sredstev, da se bo občanom vsaj malo odkupil za storjeno neumnost!

Dr. Jože Jurkovič

vir Glasnik februar 2012 občine Škofljica: http://www.skofljica.si/S75010/D890/Glasnik+februar+2012

povzeto – http://postenabaraba.blogspot.com/2012/02/odstrel-lekarne.html